Testudo Hermanni

Bivalni prostor:

Želve za primerno življenje potrebujejo sončno svetlobo a najtoplejše ure dneva preživijo v senci. Ograda, v kateri imamo želve, naj tako obvezno vsebuje sončne in senčne lege: nekaj rastlin (pod katerimi se želva senči), mesta kamor se lahko skrije (skrivališča iz lesa, gline, strešna kopa, kokosov oreh, kamnita skrivališča, prevrnjen cvetlični lonček na pol zakopan v zemljo, ipd.), prepreke (veje), vzpetine (kamni) in primeren prostor za spanje (0,4 m² pokrit in pred vetrom in dežjem obvarovan prostor z mehko zemljo na dnu in senom ter suhim listjem povrh). V ogradi ima lahko tudi majhen predel z mivko, kamor bodo samice (verjetno) legle jajca. Na sončni legi je priporočljivo postaviti ploščati kamen na katerem se bo želva grela. Ne smemo pozabiti na predel s hrano in vodo.

Velikost ograde je seveda odvisna od velikosti želve. Potrebno je vedeti, da želve zrasejo tudi do 20cm v dolžino in več (odvisno od podvrste). Tako da prostora ni nikoli preveč – zagotovimo pa vsaj 5 kvadratnih metrov. Ograja nad zemljo naj bo vsaj 30cm visoka (želve so dobre plezalke in če jih imate več lahko splezajo ena na drugo). Ta del ograje (30cm nad zemljo) mora biti poln, da želva ne vidi kaj je na drugi strani (v nasprotnem bo vedno plezala in želela preko). Če imajo do ograde dostop (potepuški) psi ali druge živali moramo imeti okoli še višjo (mrežasto) ograjo ali pa ogrado kar prekrijemo z mrežo (pri manjših želvah). Ograjo je priporočljivo zakopati vsaj 10cm pod zemljo, da nam želva pod njo ne skoplje luknje.

Primere ograd lahko vidite na spodnjih slikah:

Vir: razni slovenski ljubitelji na http://forum.exotic-animals.org

NIKAKOR NE želve privezati za VERIGO (kar se žal pogosto dogaja)!!!

Temperatura bivalnega prostora:

Razpon dnevne temperature naj se giblje med 24 in 34 stopinjami Celzija. V navedenem temperaturnem območju bo pri višjih in nižjih temperaturah želva manj aktivna. V naravi so v poletnem času najbolj aktivne dopoldan in pozno popoldan, ko sonce še ali več ne pripeka. Ob največjem soncu si želve poiščejo zavetje (lahko se tudi zakopljejo in s tem uravnavajo telesno temperaturo). Nočna temperatura lahko pade na 18°C. Pri takih nočnih temperaturah je potrebno želvi v ogradi nujno priskrbeti primeren SUH prostor za spanje (pokrit in pred vetrom in dežjem obvarovan prostor z mehko zemljo na dnu pokrito s senom in suhim listjem). Nižje temperature lahko privedejo do prehlada in drugih zapletov.

Želva mora v takih pogojih preživeti okoli 7 mesecev na leto (nekje od marca do oktobra). Preostale mesece želve prespijo. Če ji takih temperatur ne moremo zagotoviti, je potrebno za premrzle pomladne in jesenske mesece priskrbeti notranji bivalni prostor ali terarij. V Sloveniji je le podnebje na obali primerno vseh sedem mesecev.

Notranji bivalni prostor ali terarij:

Če želvi ne moremo priskrbeti sončne svetlobe in primernih temperatur, lahko izdelamo terarij (prilagojen velikosti želve, pri čemer se moramo zavedati, da le ta raste). V uredbi (glej spodaj Registracija želv) se zahteva vsaj 8 kratnik velikosti želve (kar je res minimalna velikost). Če upoštevamo malo večjo velikost, bi pri želvi velikosti 10cm, moral terarij biti velik približno 100cm x 60cm (širina naj bo vsaj polovica dolžine); pri velikosti 20cm pa 200cm x 120cm; ipd. Želve se rade sprehajajo in raziskujejo bivalni prostor, zato pri velikosti terarija ali ograde ne skoparimo.

V terariju moramo poskrbeti za hrano in vodo, nekaj skrivališč in (8 do 10 ur dnevno) primerno svetlobo ter temperaturo: žarnico, ki oddaja UVA in UVB žarke (te v naravi prispeva sonce) in žarnico, ki ogreva terarij. Primerna žarnica, ki oddajajo UV svetlobo ima obliko neonske žarnice¹ (na primer ExoTerra Reptiglo 5.0, ki jih dobimo v trgovinah z malimi živalmi) in jo namestimo 30 cm od podlage. Žarnico menjamo na 6 mesecev delovanja. Za segrevanje pa uporabimo žarnice z usmerjeno svetlobo ali spotlight (na primer 50W žarnico, ki jo lahko kupimo v vseh navadnih trgovinah). Za pritrditev grelne žarnice se priporoča keramično grlo. Usmerimo jo na ploščato kamnito podlago, kjer se bo želva sončila. Temperatura na kamnu ne sme preseči 34°C (kar dosežemo v višanjem oz. nižanjem žarnice od podlage ali pa s šibkejšo oz. močnejšo žarnico). Paziti moramo na primerno višino žarnice, da se želve ne opečejo. Najhladnejši del terarija naj ima vsaj 24°C – priporočeno je, da ima terarij hladnejše in toplejše predele. Za prižiganje oz. ugašanje žarnic (dan in noč) uporabimo časovno uro.

Primeri terarijev so vidni na spodnjih slikah:

Vir: razni slovenski ljubitelji na http://forum.exotic-animals.org

Za podlago lahko uporabimo šoto (ne presuho, ker se praši in prah želvam škodi pri dihanju, ter ne prevlažno, ker je taka neprimerna za življenje želv), zemljo, humus, mleto lubje (ne lubje iglavcev, ki je kislo) ali sekance (ti so primerni le za krajše časovno obdobje). Seveda je lahko podlaga v različnih delih terarija različna in v kakšnem predelu lahko uporabimo tudi prod. Ali pa zmešamo zemljo, šoto, mivko, prod … in mešanico uporabimo po celem dnu terarija. Podlago lahko kupimo (tudi) v trgovinah z malimi živalmi. Za podlago se odločimo glede na čas, ki ga bodo želve preživele v terariju. Nepravilna podlaga (v daljšem časovnem obdobju) in premalo vlage lahko škodita pri razvoju (predvsem manjših želv, ki hitreje rastejo in se jim s hojo po napačni podlagi hitro deformirata hrbtenica in oklep). Zato moramo podlago v terarijih tudi rahlo vlažiti (zjutraj in zvečer) – lahko tudi v spodnjih plasteh, da ni podlaga premokra. Predvsem pa mora biti podlaga taka, da se želve po njej lahko premikajo (ne premehka ne pretrda). NIKAKOR NE SMEJO želve živeti na betonu ali ploščicah!!!

Podlago je potrebno na tri mesece menjati in terarij očistiti.

Za okvir terarija lahko uporabimo steklo, les, vezano ploščo, pleksi steklo, iveral, mediapan, iverko, stirodur, ipd. Pri barvanju uporabljajmo le akrilne barve (na vodni osnovi). Če si izberemo les, se izogibamo borovemu, lesu pinije in cedre. Pri izdelavi zaprtega terarija ne smemo pozabiti na zračnike, ki naj se nahajajo na stranica v diagonali (npr. zgoraj zadaj na levi in spodaj spredaj na desni stranici). Z velikostjo zračnikov lahko tudi uravnavamo temperaturo v terariju.

Za prehodna (krajša) obdobja lahko za večje želve uporabimo tudi manj primerne podlage (na primer sekance ali ladijski pod), ker starejše želve počasneje rastejo in se krajši čas bivanja na neprimerni podlagi ne pozna. Za terarij velikih želv lahko uporabimo na primer staro omaro, ki jo položimo v vodoraven položaj in primerno uredimo (svetila, grelna telesa, skrivališča, podlaga).

Prehranjevanje:

Najboljša hrana so travniške rastline kot na primer regrat (tudi cvetovi), trpotec, melisa, meta, detelja (le občasno, ker ima veliko beljakovin), slez, rukola, mrtva kopriva, kamilica, čemaž, marjetica, žajbelj ... in mladi listi trte, robide, hibiskusa (tudi cvetovi), fižola …

NIKAKOR NE SMEMO ponuditi liste šmarnice, oleandra, žafran, zimzelen, divjo solato, avokado, brin, teloh, ricinus, zvonček (kronica), bršljan, tisa, jesenski podlesek, plod krompirjevega cveta, liste paradižnika ...!!!! Če pri kakšni hrani nismo sigurni, je raje ne ponudimo.

Želvi lahko ponudimo tudi zelenjavo iz vrta (ki je sicer nimajo na jedilniku v naravi): radič, rukola, zelenje korenja, korenje, kumarice, cukete, zelje …). Boljša kot kupljena zelenjava je zelenjava pridelana na vrtu. Zelenjava iz hladilnika je premrzla, zato jo je potrebno (preden jo ponudimo želvi) segreti. Zelenjava naj predstavlja le del celotnega jedilnika.

Sadje naj želve uživajo v majhnih količinah (predvsem se izogibamo bananam). Enako velja za paradižnike. Ta hrana lahko v želodcu ali črevesju zavre.

Ker za pravilen razvoj oklepa potrebujejo kalcij, jim občasno ponudimo (zdrobljene) polžje hišice ali sipino kost (ki jo lahko tudi nastrgamo na hrano enkrat do dvakrat na mesec). Želve se v naravi občasno tudi same lotijo polžev in deževnikov (t.i. žive hrane).

Vsak drugi obrok lahko med svežo hrano primešamo suho hrano (posušena travniška hrana in užitni listi). Suha hrana namreč pripomore k pravilnemu razvoju. Brikete suhe hrane dobimo tudi v trgovinah z malimi živalmi. Suho hrano imajo lahko želve vedno na voljo.

Želve NE smejo uživati (rdečega ali belega) mesa, raznih pasjih ali mačjih briketov, mleka in podobne hrane. Ta hrana ZELO škodi razvoju oklepa in pogosto privede tudi do smrti.

Hrano ponudimo enkrat ali dvakrat na dan (zjutraj in zvečer) v manjših količinah (potrebno je seveda opazovanje). Kakšen obrok naj vsebuje le 'trdo' hrano (npr. bučke), ki pripomore k pravilni rasti čeljusti (ostali obroki lahko imajo mešano mehko, suho in trdo rastlinsko hrano). En dan v tednu lahko želvo postimo (če jo imamo v ogradi, lahko je kar najde v njej). Prekomerno hranjenje se pozna na izmaličenem oklepu in neprimerni teži!

Voda: želve vseskozi potrebujejo vodo. Vodo ponudimo v nizki posodici (lahko na primer vkopan podstavek za rože), v katero lahko želva zleze. Vode natočimo le toliko, da lahko želva drži glavo na suhem. Želve vrste Testudo hermanni namreč ne vedo plavati in se v globlji vodi lahko utopijo. Pogosto se v vodo podelajo pri čemer je potrebno posodo oprati.

Izločki in higiena:

Izločke blata redno odstranjujemo iz ograde in terarija. Pri odraslih želvah lahko izločki blata dosežejo velikost izločkov blata psa. Izločke blata vsako toliko pregledamo zaradi zajedavcev. Če so izločki drugačni kot ponavadi (bele pikice), jih pošljemo na pregled k veterinarju. Sicer je priporočeno, da damo izločke želv dvakrat na leto na pregled. Enkrat pred prezimovanjem in še enkrat dva meseca po končanem prezimovanju. Pri želvi z zajedavci v blatu takoj pričnemo z zdravljenjem in jo prezimimo kasneje (ali sploh ne).

Pogosto želva s sečem izloči tudi belo snov, kar je povsem normalno.

Pri izločanju blata in vode lahko želvi pomagamo z blagimi kopelmi (v vodi od 23 do 28 stopinj Celzija). V kopeli se želve lažje podelajo. Zato se pogosto podelajo tudi v posodo z vodo. Kopeli so predvsem priporočljive pri pripravi na prezimovanje.

Po vsakem rokovanju z želvo si je potrebno UMITI ROKE. Plazilci so pogosto prenašalci salmonele, ki jim sicer ne škodi!

Prezimovanje:

Želva NUJNO potrebuje prezimovanje za normalen razvoj. Želve prezimujejo od 4 do 5 mesecev na leto. V ujetništvu prezimujemo le popolnoma zdrave želve, zato jih je potrebno pred prezimovanjem pregledati, če imajo morebitne telesne poškodbe (morebitne zajedavce pregledamo kasneje v blatu). Nekateri gojitelji ne prezimijo le na novo izvaljenih želv, vendar je tudi te priporočljivo za kakšen mesec prezimiti.

S pripravami na prezimovanje začnemo konec oktobra ali na začetku novembra. Če jih pripravljamo na prezimovanje kar na prostem, se zgledujemo po vremenu (ko se dnevne temperature shladijo in nočna pade pod 10 stopinj Celzija). Drugače pa v notranjih bivališčih počasi v nekaj dneh (4-6) znižujemo dnevno temperaturo do približno 21+/-1 stopinj Celzija (izklapljanje žarnic). Želve bodo postale počasnejše in bodo manj jedle in večji del dneva prespale.

Nato prekinemo s hranjenjem in želvo okoli deset dni vsak dan kopamo približno 20 minut v kopeli med 23 in 28 stopinjami. Želve morajo namreč pred prezimovanjem imeti popolnoma prazno črevesje, saj lahko hrana med prezimovanjem v njem zakuha in posledično žival pogine. Pri namakanju pregledamo tudi iztrebke, ki ne smejo imeti parazitov.

Hkrati s kopanjem lahko znižujemo temperaturo v prostoru do 16 stopinj (želve lahko premaknemo tudi v drugi prostor in jih imamo v navadnem zabojniku v katerem jih bomo prezimili). Po tem obdobju zdrave želve damo spati.

Zabojnik v katerem jih bomo prezimili lahko prekrijemo z nekaj zemlje na katero odložimo želve in povrhu prekrijemo s slamo in/ali s suhim listjem. Prostor za prezimovanje naj ima vseskozi temperaturo med 3 in 7 stopinjami Celzija. Primerni so kletni prostori, drvarnice, garaže, lope ...

Zabojnik moramo zavarovati pred glodavci, saj lahko ti preko zime želve načnejo gristi. Čez zabojnik lahko položimo mrežo, ki jo glodavci ne morejo pregristi (miši lahko zglodajo tanke kovinske mrežice za okna).

Bolezni in veterinarji:

Najpogostejše so težave z nepravilno rastjo oklepa in prekomerno težo, kar je lahko posledica:

• prekomernega hranjenja,

• izpustitve prezimovanja,

• nepravilne ali nezdrave prehrane (meso, pasji kroketi …),

• prevelike količine dodatnih vitaminov v obliki praška,

• prevelike količine dodatnega kalcija.

Večletno nepravilno oskrbovanje želve lahko privede do grobe deformacije oklepa in tudi smrti.

Ostale pogoste bolezni so še vnetje oči, prehlad, težave z iztrebljanjem in paraziti. Tudi pri zunanjih poškodbah (oklepa in udov) lahko pride do infekcije in gnojenja. Zmotno je prepričanje, da je oklep zel trd (tudi v oklepu je precej razvejano ožilje). Pogosto oklep uničijo psi, kar je za želvo (krvavitve) lahko usodno.

Najpogosteje se pri boleznih želv ljubitelji obračajo na

Registracija želv:

Želve so v Sloveniji (in Evropi) zaščitena živalska vrsta. Če dobimo želvo od rejca ali ljubitelja, zahtevajmo ustrezne papirje. Starejši registrirani osebki so tudi čipirani. Nikakor želve ne prinesti v ujetništvo iz naravnega okolja (predvsem Istre in Dalmacije).

Lastništvo želv smo po 8. členu Odredbe na podlagi 19. člena zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 56/99 in 31/00) in na podlagi 40. člena zakona o zaščiti živali (Uradni list RS, št. 98/99) dolžni v 30 dneh po nakupu ali prejemu prijaviti na navadni ali el. naslov:

V dopisu je potrebno napisati svoje podatke in nato opisati vrsto želve, njen izvor, datum pridobitve, starost, težo, prejšnjega lastnika, novo domovanje (opis terarija in/ali zunanje ograde), način hranjenja, prezimovanja ... Nazaj pošljejo potrdilo, da smo pravilno registrirali žival in s tem izpolnil svojo dolžnost.

Nadaljnji napotki in literatura:

Na teh straneh še zdaleč ni vse, kar je potrebno vedeti pri uspešni oskrbi želv. Veliko napotkov najdemo na spletu. Slovenski ljubitelji se srečujemo predvsem na forumu http://forum.exotic-animals.org/, kjer se dobi veliko nasvetov in kjer lahko tudi kaj vprašate, če česa ne najdete.

Pri knjigah velja omeniti naslednjo:

Holger Vetter, Hermann`s Tortoise Boettger`s and Dalmatian tortoises (Testudo boettgeri, hercegovinensis and hermanni), Edition Chimaira; 1st. edition (December 1, 2006).